umetnost

Lezbijštvo v slikarstvu do 20. stoletja

Ob koncu 19. stoletja se pojavijo prve deklarirane lezbične slikarke in nastajati začne lezbično slikarstvo. Pred tem pa lahko govorimo zgolj o lezbijštvu v slikarski umetnosti, s katerim so moški slikarji operirali v skladu s svojimi fantazijami in (stereotipnimi) predstavami.

Iz grškega in rimskega obdobja se je ohranilo več upodobitev spolnih praks hetero in gejevskih parov kot lezbičnih. Kot piše v delu Encyclopedia of Lesbian Histories And Cultures (str. 66-69), lahko le ugibamo, ali je bilo upodobitev lezbičnih spolnih praks res manj ali pa so jih pozneje uničili, tako kot so v zgodnjekrščanskem obdobju uničili večino del pesnice Sapfo.

Renesančne čarovnice in erotični romani

V renesansi velja omeniti čarovnice, ki so jih pogosto upodabljali gole in v skupinah. To ni nepomembno, saj se je čarovnicam pripisoval seksualni razvrat. Skupinsko razgaljene čarovnice so upodobili nemška slikarja Hans Baldung in Albert Dürer, Firenčan Sandro Botticelli in Flamec Peter Paul Rubens. Njegova upodobitev je glede lezbijštva najmanj dvoumna, ker se čarovnice na njej dotikajo druga druge. (Slike vseh omenjenih najdete na Google Pics; vtipkajte slikarjev priimek in besedo ‘witches’.)

V drugi polovici 18. stol. (!) se v Franciji pojavijo erotični romani, npr. Thérèse Philosophe (avtorstvo pripisujejo enciklopedistu Diderotu), dela Marquiza de Sada in propagandna dela proti kraljici Mariji Antoinetti, ki naj bi imela razmerje s savojsko princeso de Lamballe. (Obe sta med francosko revolucijo končali na giljotini.) V omenjenih delih se pojavljajo eksplicitne erotične slike, npr. z dildoti ipd. Takšne slike so tudi v spominih Casanove Zgodba mojega življenja (Histoire de ma vie), napisanih v francoščini, sicer pa prvič objavljenih v Leipzigu leta 1828.

Na pragu modernosti: Ingres in Courbet

V 19. stol. se lezbijštvo v slikarskih delih začne pojavljati pogosteje, vendar v specifičnih kontekstih, običajno predvsem v takih, ki so povezani z moškim užitkom: v haremu in bordelu. Spet prednjači Francija. Turška kopel, ki jo je naslikal Jean Auguste Dominique Ingres, moškega voajerja popelje v virtualno kopanje s haremom žensk, torej k nečemu prepovedanemu. Ženskost, intimnost in voajerizem poudarja okrogel format slike. Toda homoerotika je opazna šele, ko sliko pozorno pogledamo; na desni strani vidimo kopalko, ki drugi kopalki stiska dojko, na skrajni levi pa je v ozadju še en ženski par v objemu. Slika deluje kot potrditev, a hkrati tudi kot zanikanje lezbijštva v haremu.

Turška kopel 2

V 60. letih sta – tako kot Turška kopel – nastali tudi najbolj znani slikarski deli z lezbično tematiko 19. stoletja: Venera, ki ljubosumno zasleduje Psyche in Spanje. Obe deli je ustvaril Gustave Courbet. In obe imata s Turško kopeljo še eno povezavo: turškega veleposlanika v Franciji, Khalida Beya. Ko je ugotovil, da je Venera s Psyche že prodana, je Courbetu naročil novo sliko (Spanje), že prej pa je kupil Turško kopel.

Venera Psyche

Venera, ki ljubosumno zasleduje Psyche. Sliko hrani Louvre.

Venero, ki ljubosumno zasleduje Psyche tematsko povezujejo z Baudelarovo pesmijo Preklete ženske (Femmes Damnées). Ta je ena izmed treh z lezbičnim motivom v slavni, literarno prelomni zbirki Rože zla (1857). Pred izdajo zbirke je Charles Baudelaire celo napovedoval, da se bo zbirka imenovala Les lesbiennes. Književnost je bila pri prehodu iz tradicije v moderne tokove desetletje ali dve pred slikarstvom; seveda spet oz. še vedno govorimo o Franciji. Poleg Baudelaira sta  v delih, izdanih leta 1835, o lezbijštvu med prvimi pisala tudi Honoré de Balzac (Dekle z zlatimi očmi) in Théophile Gautier (Mademoiselle Maupin).

Spanje

Čeprav se naslov slike z Venero in Psyche naslanja na mitologijo, na sliki ni videti nikakršnega Venerinega ljubosumja zaradi Psychejine lepote, ampak vse kaj drugega. Courbet je očitno naslov uporabil kot kamuflažo, da dela ne bi avtomatsko zavrnili. (Seveda ga na Salonu francoskih umetnikov niso sprejeli.) Lezbijštvo nakazuje tudi maskulina podoba Venere. Še bolj nazorna je slika Spanje. Ženski spita skupaj tesno, skoraj strastno objeti, kot da vztrajata v nečem prepovedanem, poleg njiju pa je pretrgana biserna ogrlica, ki je simbol izgube nedolžnosti.

Iz mitologije v mainstream: Toulouse Lautrec

Sophie Dynbort piše, da je Courbet naslikal ženske like realistično, nemaskirano, vendar pa ni potrdil lezbijštva kot nekaj sprejemljivega. Drugače pa interpretira dela Henrija de Toulousa Lautreca. Ta je v svojih delih z aristokratskih motivov kmalu preklopil na realno življenje modernega Pariza, kakor je slikarje pozval pesnik Baudelaire. Čeprav je Toulousa Lautreca lezbijštvo fasciniralo, iz njegovih slik ne seva fascinacija, temveč naklonjenost upodobljenim ženskam, ki imajo kljub naravi svojega dela potrebo po nežnosti in intimnih človeških odnosih.

Toulouse-lautrec_two_girlfriends

Večina Toulouse Lautrecovih slik z lezbičnimi motivi je iz zbirke One (Elles), ki vključuje prizore iz bordela. Čeprav gre za moški prostor, so upodobitve prostitutk v zbirki večinoma neseksualne. Golote skoraj ni in v osredju so interakcije med prostitutkami, od povsem prijateljskih ali celo pokroviteljskih do homoerotičnih. Ne gre torej nujno za upodobitev lezbijk, ampak le za žensko homoerotiko, ki se v določenih okoliščinah razvije tudi brez moškega pogleda. Med upodobljenimi liki tudi ni velikih razlik v izgledu, s katerimi bi slikar želel stereotipno nadomestiti razlike v spolu.

 

In bed

Le baiser

Two girlfriends, duo fox

Nekateri lezbičnost v Toulouse Lautrecovih delih interpretirajo skozi njegov viden telesni hendikep (zaradi deformiranih nog je bil visok 152 cm). Lezbijštvo naj bi predstavil kot zavrnitev vseh moških, ne le njega, ki zaradi hendikepa ni imel veliko žensk. V tem kontekstu je zanimiva litografija Eros Vanné (1894) je ob lezbijkah v baru naslikan fant z berglami, ki naj bi predstavljal njega, položaj poškodovane noge pa konotira njegov domnevno velik penis v erekciji. Več Toulouse Lautrecovih del najdete, če v Google Pics vtipkate njegovo ime.

eros vanne

Ženski pri valčku

Ženski pri valčku nista del zbirke One. Prizor je namreč iz slavnega kabareta Moulin Rouge, ne iz bordela. Način, kako se držita, ne pušča dvomov o lebijštvu. Zanimivo, da obrazi drugih niso veseli.

Kakorkoli, ker je Toulouse Lautrec hitro doživel slavo, so nekatera njegova dela z lezbičnimi motivi postala del mainsteram umetnosti. Na obzorju pa so bile tudi že prve deklarirane lezbične umetnice, npr. Anne Klumpke in Rose Bonheur.

Toulouse Lautrec je nekaj časa celo stanoval v bordelu. Prostitutke so ga zaradi hendikepa najbrž spustile bližje kot druge moške. Po besedah slikarja Williama Rothensteina, ki je tudi živel na Montmartru, je bil Toulouse Lautrec obseden z lezbijštvom. V bara La Rat Mort in La Souris naj bi redno zahajal prav zato, ker je bila tam lezbična scena. Znan lezbični bar v tistem času je bil tudi Le Monocle, po katrem se imenuje Monokel na Metelkovi.

Vira tega priskevka sta članka, ki sta v besedilu dostopna prek povezav.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s