zgodovina

Ljubezenska pisma vojaških atašejev

Oscar Wilde

Kdo ni bil homo v aferi Dreyfus? Za Oscarja Wilda vemo. Sta pa tu še nemški in italijanski ataše v Parizu, Maximilian Schwartzkoppen in Alessandro Panizzardi.

V glavnem … Alfred Dreyfus je bil francoski topniški oficir judovskega rodu. Leta 1894 je bil obsojen veleizdaje, češ da je Nemčiji izdal oz. hotel izdati informacije o novostih v topništvu, in izgnan na Hudičev otok pred Francosko Gvajano. Major Marie-Georges Picquart, šef vojaške obveščevalne službe, je dve leti pozneje ugotovil, da je bil izdajalec v resnici major Ferdinand Esterhazy. Picquart je to sporočil nadrejenim, ti pa so ga obtožili razkritja tajnih dokumentov in ga zaprli. Vseeno so informacije o Esterhazyju prišle v medije in začele so se vroče debate o katolicizmu v Franciji, antisemitizmu in enakosti pred zakonom.

Pisatelj Émile Zola je v bran Dreyfusu napisal javno protestno pismo z naslovom Obtožujem (J’Accuse). V pismu, objavljenem na prvi strani časnika L’Aurore, je vlado obtožil antisemitizma in nezakonitega zaprtja Dreyfusa. Izpostavil je sodne napake in pomanjkanje dokazov. Zolaja so zaradi razžalitve obsodili na leto dni zapora, pred katerim je pobegnil v Anglijo.

Prav med Dreyfusovim procesom se je v Parizu nastanil Oscar Wilde, ki je imel za seboj dve leti zapora zaradi sodomije, ki je bila na Otoku kazniva. Ko je obubožani Wilde prišel v Pariz, se je povezal z dobro stoječim novinarjem Rawlandom Strongom, ki je bil antidreyfujec. Prek njega je spoznal majorja Esterhazyja in z njim preživel precej zabavnih večerov. Telesno se med njima menda ni zgodilo nič. Esterhazy je pač užival v Wildovi družbi. Enkrat ju je oba označil za največja mučenika, saj so ju oba opravljali; enega zaradi homoseksualnosti, drugega zaradi afere Dreyfus.

V Parizu se je Wilde srečal tudi z dolgoletnim prijateljem Carlosom Blackerjem, ki je bil med največjimi podporniki Dreyfusa. Blacker je Wildu zaupal, da je od italijanskega vojaškega atašeja v Parizu Alessandra Panizzardija izvedel, da je zagotovo kriv Esterhazy, ne pa Dreyfus. Panizzardi je to izvedel od nemškega vojaškega atašeja Maximiliana von Schwartzkoppna, s katerim sta bila ljubimca.

Wilde je, kar je izvedel od Blackerja, povedal Esterhazyju v pričo novinarjev Rawlanda Stronga in Chrisa Healyja, ki je bil prosemitsko usmerjen. Pred njim je Wilde pripravil Eszterhazyja do tega, da se je outiral kot nemški vohun. Provociral ga je z besedami: ‘The innocent always suffer, Monsiuer le Commendant; it is their métier. Besides, we are all innocent until we are found out. It is a poor, common part to play and within the compass of the meanest. The interesting thing surely is to be guilty and wear as a halo the seduction of sin.’

Esterhazy je potem vstal in se pohvalil s tem, da je kriv in da je on poslal Dreyfusa v keho, zdaj pa ga celotna Francija ne more spraviti ven. Eden izmed prisotnih novinarjev, Chris Healy, je to takoj sporočil Émilu Zolaju. Ta je hotel kontaktirati Wilda, ki pa je odklonil komunikacijo, menda zato, ker Zola ni podpisal manifesta v podporo njemu, ko so ga obsodili sodomije. Kakorkoli, o Esterhazyjevem priznanju je izvedela javnost in zdaj je moral v Anglijo pobegniti Esterhazy, ki je na Otoku živel vse do svoje smrti leta 1923. Dreyfusu so naslednje leto ponovili sojenje in ga spet obsodili, vendar ga je predsednik države takoj zatem pomilostil.

Tako je torej Oscar Wilde v svojem izgnanstvu posredno vplival na razplet afere Dreyfus. Panizzardi in Schwartzkoppen pa sta imela glede bolj aktivnega nastopa v aferi zvezane roke. Čistilka oz. agentka, ki je iz koša za smeti na nemški ambasadi pobrala sporno pismo Schwartzkoppnu o predaji topniških informacij, je iz koša vzela tudi ljubezenska pisma, ki sta si jih pošiljala atašeja. Kot je razkrilo odprtje dosjeja pred nekaj leti, sta atašeja v pismih drug drugega naslavljala z Maxime in Alexandrine ter pisala stavke, kot je ‘When will you come to bugger me? A thousand salutations from the girl who loves you so.’

Zveza obeh atašejev je bila torej zelo skrivna, hkrati pa je očitno, da sta se precej gibala ‘med svojimi’. Da so homoseksualni krogi obstajali že v 19. stoletju in da se niso samo gledali, govori tudi roman Teleny, čigar avtorstvo nekateri pripisujejo prav Wildu. Ampak o Telenyju kdaj drugič.

Glavni vir prispevka je prispevek Nigela Jonesa.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s